Tango, valček in milonga
Argentinski tango ima tri glasbene in plesne izraze:
Tango sam je glasba in ples v štiričetrtinskem taktu, pogosto z značilnim "tango" ritmom. Starejši tangi so bili ritmični, preproste strukture, veseli. S prihodom diktatur, prepovedjo tanga in težkimi časi je tudi glasba postala otožna, počasna, mehkejša. Za tango, predvsem novejši, so značilni številni postanki, v glasbi in plesu dajejo dinamiko in stopnjujejo napetost.
Milonga je bila praoblika tanga - še danes je poskočna, vesela, igriva glasba in ples v dvočetrtinskem taktu. V nekaterih milongah prepoznamo vpliv polke. Za razliko od tanga v milongi plesalka ne čaka, da za vsak korak posebej dobi povabilo plesalca, temveč sama stopa po ritmu. Milonge plesni večer razburkajo in naredijo zabavnega.
Valček je, kot pri nas, tričetrtinski glasbeni izraz, vrtljav, valovit in tekoč. Tako ga seveda tudi plešemo. Valčki so veseli ali pa melanholični, plesnim večerom pa vdahnejo romantiko.
Kljub razlikam v ritmu - 2/4 milonga, 3/4 valček in 4/4 tango - pa s stališča plesalca ne gre za tri različne plese, katere se je treba naučiti. Za vse veljajo ista preprosta tango pravila improvizacije - glasba "narekuje" naslednji korak - in komunikacije - plesalec in plesalka se bosta dogovorila, kako ga odplesati. Razlike v plesu tako ne izvirajo iz korakov temveč iz glasbe same: milonga je pogosto hitra, zato ni časa za odpiranje objema, valček pa nas bolj vrti in mu pač sledimo.