Poljudno: A res cel večer plešete SAMO tango?
Vsekakor... pa še prehitro gre večer h koncu.
Vsaj tri razloge najdemo:
Tango glasba je zelo raznolika zaradi svoje zgodovine. Razteza se od sto let starih skripajočih zimzelenčkov do sodobnega elektronskega tanga. V stotih letih so seveda sijale številne zvezde, od katerih omenimo dve superznani, na katere si sicer ne pleše: Carlos Gardel in Astor Piazzolla.
Tango glasba ima 3+1 plesne izraze: tango, milongo in valček. Tango je dramatičen, strasten, milonga je poskočna, vesela, valček je sanjav, romantičen. To so seveda stereotipi, imamo tudi vesele tange, razigrane valčke in zapeljive milonge.
Tisti "+1" se glasi na elektronski tango. Temu počasi priznavamo lasten plesni izraz: drugačna glasba, drugačen ples pač.
Plešemo z različnimi partnerji. Navada je, da vsake tri do pet skladb zamenjamo partnerje. Z vsakim je ples drugačen. To velja tudi za tiste, ki imamo "svoje" plesne partnerje. Kot na zabavi klepetaš in se družiš z različnimi ljudmi (sicer lahko ostaneš doma, ne?), na tangu plešeš z različnimi. Na očitna vprašanja (kako povabiti, a bo partner ljubosumen, kako končati ples) odgovarja tango protokol.
Vsak tango je neponovljiva kombinacija glasbe, partnerja in trenutnih občutkov obeh. Ne, na tangu ni dolgčas.